Klopni meningoencefalitis (KME) je virusno vnetje možganske ovojnice, možganskega tkiva in/ali hrbtenjače. Bolezen pri približno 50 % evropskih bolnikov poteka kot meningitis, pri okoli 40 % kot meningoencefalitis, pri do 10 % pa kot meningoencefalomielitis. Več kot polovica obolelih se povsem pozdravi, tretjini do polovici obolelih pa po akutni fazi bolezni ostanejo dolgotrajne ali celo doživljenjske posledice bolezni. Posledice KME pogosto močno okrnijo kakovost bolnikovega življenja, nemalokrat od bolnikov terjajo posebne prilagoditve, včasih pa tudi popolno spremembo načina življenja. Med 35 % in 58 % bolnikov po akutni KME namreč trpi za postencefalitisnim sindromom – PES. ⁽¹⁾

POSTENCEFALITISNI SINDROM

Po preboleli akutni fazi bolezni se pri nekaterih bolnikih pojavi postencefalitisni sindrom, ki se kaže s skupkom kroničnih simptomov in znakov. Bolniki s PES so pogosto kronično utrujeni in razdražljivi, lahko imajo glavobole, so čustveno nestabilni, imajo motnje spomina in zbranosti in/ali imajo težave z ravnotežjem, koordinacijo, hojo ali govorom, tresavico, lahko tudi slabše slišijo. Te težave lahko trajajo nekaj mesecev, več let, lahko pa tudi vse življenje. Zaradi nevroloških posledic bolezni morajo bolniki pogosto spremeniti dnevne aktivnosti, vključno z delovnim mestom, saj postencefalitisni sindrom močno zmanjša kakovost njihovega vsakdanjega življenja in vpliva na delovno sposobnost. ⁽¹⁾

PAREZA (delna ohromelost) IN OHROMELOST

Kadar v akutni fazi bolezen poteka kot meningoencefalomielitis, lahko bolniku zapusti celo trajno parezo in ohromelost. Pri bolnikih sta največkrat prizadeta ramenski in kolčni obroč, včasih pa tudi dihalno mišičje. Kadar so prizadete dihalne mišice, so bolniki, lahko tudi doživljenjsko, odvisni od dihalnega aparata.⁽²⁾ V nekaterih primerih so posledice KME tako hude, da bolniku povzročijo invalidnost in odvisnost od tuje pomoči, bolezen pa je lahko v 0,5 do 2 % primerov tudi smrtna. ^(1,2)

Posledice KME pomembno zaznamujejo kakovost življenja posameznika in njegovih bližnjih, v najtežjih primerih povzročajo trajno invalidnost in zahtevajo dolgotrajno rehabilitacijo in institucionalno varstvo.⁽²⁾